Se je islama res treba bati?

Ozadje dogodka:

Nagovor, ki ga je imela Njegova Svetost, Hazreti Mirza Masroor Ahmad,^at vodja muslimanske skupnosti Ahmadija, 9. maja 2016 v Kopenhagnu na Danskem. Dogodka so se udeležili politiki, akademiki in vodje skupnosti. Njegova Svetost je govorila o grozeči nevarnosti tretje svetovne vojne, begunski krizi in dolžnostih, ki jih imajo muslimani do ljudi okoli sebe.

Osrednji nagovor vodje svetovne muslimanske skupnosti Ahmadija

 Njegova svetost je rekel:

 »Spoštovani gosti, Assalamu Alaikum Va Rahmatullahi Va Barakatuhu – naj bo mir in blagoslov Alaha z vami.

Ob tej priložnosti bi se najprej rad zahvalil vsem našim gostom, da so prijazno sprejeli naše vabilo na današnji sprejem. Muslimanska skupnost Ahmadija je verska ločina v islamu, katere nameni in cilji so skrajno jasni; človeštvo bi radi pripeljali bliže Stvarniku – Vsemogočnemu Bogu. Prizadevamo si pritegniti pozornost vseh ljudi k njihovim odgovornostim do sočloveka in potrebi, da druge obravnavamo z ljubeznijo, sočutjem in spoštovanjem. In želimo ter prizadevamo si vzpostaviti pravi in dolgoročni mir na svetu. Mi, ahmadijski muslimani, verjamemo, da je ustanovitelj muslimanske skupnosti Ahmadija, Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi, kakor sta napovedala Koran in Prerok islama.^sa

Tako Koran kot prerok Mohamed^sa sta napovedala nekatere znake, ki pričajo o resnici Obljubljenega Mesije^as in verjamemo, da so se vsi izpolnili v prid trditvi ustanovitelja naše skupnosti. Nekateri znaki se nanašajo na razvoj sveta v času Mesije in Mahdija. Na primer, napovedano je bilo, da bo poslan, ko se bosta sodobna tehnologija in načini komunikacije razvili do takšne stopnje, da bodo ljudje v različnih delih sveta združeni, in v času, ko sta razvita tisk in mediji.

Prerok^sa je prav tako napovedal velik nebeški znak, ki bo spremljal prihod Obljubljenega Mesije.^as Ta znak je mrk Sonca in lune ob določenih dneh ramadana. Po tej napovedi ustanovitelja muslimanske skupnosti Ahmadija je bil ta nebeški znak sijajno prikazan na vzhodni polobli leta 1894 in zahodni polobli leta 1895.

Glede na to, da smo opazili, kako so se znaki in prerokbe Korana in Preroka^sa nedvoumno izpolnili v njegovo korist, ahmadijski muslimani verjamemo, da je naš ustanovitelj, Hazreti Mirza Ghulam Ahmad^as iz Kadiana, Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi. Verjamemo, da je prišel kot znamenje resnice, da prenese prava in sijajna učenja islama vsemu svetu. Rotil je ljudi sveta, da živijo v sožitju, svojim sledilcem pa predal človeško naklonjenost in sočutje.

Obljubljeni Mesija^as je tako nekoč rekel:

›Ljubiti človeštvo in pokazati sočutje do drugih je neizmerna oblika čaščenja Vsemogočnega Boga in izjemen način pridobitve Njegovega zadovoljstva in nagrad.‹

Verjamemo torej, glede na našo vero, da islam uči, da dokler musliman ali muslimanka ne izpolni svojih dolžnosti do človeštva, ne more izpolniti svojih dolžnosti do Boga. Pravzaprav dolžnosti do sočloveka včasih nadomestijo in imajo prednost celo pred dolžnostmi do Vsemogočnega Alaha.

Skratka, islam določa, da je lahko šele takrat, ko nekdo izpolni dolžnosti do drugih ljudi, ne glede na to, kdo je ali kaj verjame, označen kot pravi musliman ali muslimanka. Po njegovi smrti leta 1908 je Obljubljenega Mesijo^as nasledila institucija kalifata, katerega namen je bil in je še vedno nadaljevati poslanstvo Obljubljenega Mesije,^as to je širjenje pravih islamskih učenj v vse dele sveta. Sedaj bom predstavil nekatera prava islamska učenja in poskušal razjasniti nekatere pogoste zmote o religiji.

Islam svetuje človeštvu, da opusti vse oblike sovraštva, zahrbtnosti in zla, in da se namesto tega združi pod okriljem ljubezni in medsebojnega spoštovanja. Zavzema se za vzpostavitev miru in pravičnosti na vseh nivojih družbe in med vsemi ljudmi. V 9. verzu petega poglavja Korana je tako Vsemogočni Alah rekel:

›O vi, ki verjamete! Bodite neomajni v zavzemanju za pravičnost; in ne dovolite, da bi vas človekova sovražnost spodbujala k čemu drugemu kot k pravičnosti. Bodite vedno pravični, to je najbliže kreposti. In bojte se Alaha. Alah zagotovo ve, kaj počnete.‹

V tem verzu je Alah muslimanom ukazal, naj se do ljudi, vključno z njihovimi sovražniki in nasprotniki, obnašajo pošteno in pravično. Zato islam pod nobenim pogojem ne dovoljuje krutosti ali hudodelstva. Brez dvoma je Prerok^sa vzpostavil najvišje standarde verske strpnosti in svobode.

Prvovrsten primer tega je način, na katerega se je Prerok^sa obnašal do židovske skupnosti in jo spoštoval ter do drugih nemuslimanov po njihovi selitvi v Medino po letih preganjanja v njegovem domačem mestu Meki. Večina ljudi v Medini je sprejela islam in tako so sprejeli tudi Preroka,^sa ne le kot svojega verskega vodjo, temveč so ga izvolili tudi za voditelja države.

Kljub temu je v Medini ostala nemajhna židovska skupnost, kakor tudi veliko drugih nemuslimanov. Zato je Prerok,^sa ko je bil izbran za voditelja države, z židi in drugimi skupinami dosegel mirovni pakt, ki je temeljil na načelih svobode veroizpovedi in strpnosti. Glede na pakt je bil Prerok islama^sa tisti, ki je ščitil in zagotavljal versko svobodo židov in drugih nemuslimanskih skupnosti.

Zgodovina dokazuje, da Prerok^sa ni nikoli kršil pogojev te pogodbe in da so bile pod njegovim vodstvom verske pravice in svoboščine nemuslimanov vedno zagotovljene. To je očitna zavrnitev obtožb tistih, ki trdijo, da islam dovoljuje antisemitizem ali kakršnokoli obliko verske diskriminacije. Drug primer Prerokovega^sa sijajnega značaja je razviden pri obisku delegacije kristjanov iz mesta Nadžran. Ko je ugotovil, da bi radi molili, jim je ponudil svojo lastno mošejo, da bi lahko izvajali obrede po krščanskih običajih in verovanju.

Druga obtožba, pogosto uperjena zoper islam, je, da se je nasilno razširil z mečem. Ta trditev je povsem neutemeljena; nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Vse vojne, bojevane v Prerokovem^sa času in v času štirih pravilno vodenih kalifov, ki so ga nasledili, so bile po svoji naravi izključno obrambne, vojna pa je bila muslimanom vsiljena. In tudi, ko jim je bila vojna vsiljena, so iskali zaščito in spoštovanje pri drugih religijah in njihovih spoštovanih voditeljih.

Žal pa lahko v današnjem svetu vidimo, da je Prerokov^sa značaj boleče napaden. Tudi tukaj na Danskem so bile pred leti natisnjene karikature, katerih namen je bil osmešiti Ustanovitelja islama^sa in ga prikazati kot, Bog ne daj, imperialističnega vodjo in vojnega hujskača.

Nepravičen prikaz Preroka^sa zanika tako zgodovino kot resnico. V resnici je bil Prerok^sa vedno zavezan k vzpostavitvi miru in pravic človeštva.

Ko je Vsemogočni Alah Preroku^sa prvič dovolil, da prične z obrambno vojno proti prebivalcem Meke, mu je bilo to dovoljenje dano, da ubrani institucijo religije, ne islama.

Zato je Alah v verzih 40–41, 22. poglavja Korana razglasil, da če napadalci ne bodo ustavljeni, se ne bodo omejili zgolj na napadanje nedolžnih muslimanov, temveč je njihov končni cilj uničenje vseh oblik religije. Alah zelo jasno pove, da če se Mečani ne bi odločno uprli, ne bi ostala varna nobena cerkev, sinagoga, tempelj, mošeja ali katerikoli prostor za izvajanje katerekoli religije.

Ti verzi jasno pravijo, da ko je bilo muslimanom dovoljeno udeležiti se obrambne vojne, jim je bilo to dovoljeno zato, da bi ubranili vse vere in prepričanja, ne pa osvajali ozemlja ali širili krutost. Glede na to je za prave muslimane skrajno žalostno, ko slišijo, da nasprotniki islama trdijo, da je bil Prerok^sa motiviran z željo po moči ali slo po graditvi imperija.

Prerok^sa ni niti iskal moči niti se ni udeležil nobene vojne, da bi s silo širil islam ali druge prisilil, da bi postali muslimani. Njegova edina motivacija je bila vzpostavitev miru in splošne svobode veroizpovedi. Zato je dolžnost vsakega pravega muslimana, da vedno ščiti in ceni vse religije, ne glede na to, ali gre za krščanstvo, židovstvo ali katerokoli drugo religijo. Prerok^sa je učil, da se je v vojnem času dovoljeno boriti zgolj proti tistim, ki so v vojni neposredno udeleženi. Dal je stroga navodila, po katerih nikoli ne sme biti napadena nobena nedolžna oseba. Cilj napadov ne sme nikoli biti nobena ženska, otrok ali starejša oseba. Učil je, da ne sme biti napaden noben verski vodja ali duhovnik, kakor tudi ne noben prostor namenjen izvajanju verskih obredov. Prerok^sa je prav tako učil, da se nobene osebe ne sme prisiliti k spreobrnitvi v islam.

Zelo žalostno je, da kljub tem plemenitim učenjem, v vojnah, ki danes potekajo, redno vidimo primere nediskriminirajočega streljanja ali bombardiranja, kjer so neoboroženi civilisti – ženske, otroci in starejši – neusmiljeno pobiti. Muslimani, ki so vpleteni v tako barbarsko obnašanje, onečastijo ime svoje vere in jih je treba najostreje obsoditi.

Vendar pa je bilo usojeno, da bo prišlo do takšne nevednosti in zla med muslimani, saj ju je napovedal Prerok,^sa ko je rekel, da bodo muslimani povsem pozabili na učenja svoje religije. Napovedano je bilo, da bo v tem času Alah poslal Obljubljenega Mesijo,^as da oživi islam in vzpostavi pravično skupnost, ki bo delovala na podlagi njegovih pravih učenj.

Vendar ne moremo reči, da je nemuslimanski svet povsem nedolžen ali da ne nosi nobene krivde. Zagotovo obstajajo nekatere nemuslimanske sile, ki so, čeprav trdijo, da se borijo zaradi miru, v nediskriminirajočem bojevanju prav tako krive pobijanja in pohabljanja v različnih delih sveta. Res pa je tudi, da današnje muslimanske vlade ne vladajo glede na prava islamska načela, tj. načela poštenosti, integritete in pravice za vse.

Kjerkoli in kadarkoli so bila prva islamska učenja uporabljena zaradi svoje lepote in koristnosti, so jih vsi cenili. Na primer, v obdobju Hazretija Umarja,^ra drugega naslednika Preroka,^sa se je islam razširil v Sirijo in oblikovana je bila muslimanska vlada. Kot del njegovega vladanja je bil od krščanskih državljanov pobran civilni davek, vendar je pozneje muslimanska vlada davek vrnila, saj je nadzor prevzel Rimski imperij in muslimanski vladarji niso več mogli ščititi državljanov ali izpolniti njihovih pravic.

Muslimanski voditelji niso imeli druge izbire kot oditi, kar je pri nemuslimanih, ki so živeli pod njihovo oblastjo, povzročilo veliko stisko. Postali so skrajno čustveni in prosili, da se muslimani vrnejo ter za to goreče molili. Brez oklevanja so izrazili svoje hrepenenje, da bi jim muslimani znova vladali in jih zaščitili pred krivicami Rimskega imperija.

Pozneje, ko so se muslimani lahko vrnili, so bili prvi, ki so se tega razveselili, nemuslimani, ki so vedeli, da jim bodo njihove pravice povrnjene. Zgodnji muslimani so bili zagotovo povsem pravični in pošteni v vseh zadevah. Nekoč je bila, na primer, neka zadeva predložena Hazretiju Umarju,^ra drugemu kalifu islama, kjer je bil na eni strani musliman, na drugi pa žid. Potem ko se je seznanil z njunim primerom, je Hazreti Umar^ra odločil v prid žida, ne muslimana.

Islam prav tako uči, da je zelo pomembno, da spoštujemo čustva drugih. Hazreti Abu Bakr,^ra ki je bil najbližji zaupnik Preroka,^sa je nekoč med pogovorom z židom rekel, da je status Preroka islama^sa večji, kot je status Preroka Mojzesa.^as Ko je to slišal, se je žid pritožil Preroku.^sa Prerok^sa je okaral Hazretija Abu Bakra^ra rekoč, da bi moral spoštovati židova čustva. Čeprav je bilo to, kar je rekel Hazreti Abu Bakr,^ra v skladu z islamskim prepričanjem, je Prerok^sa rekel, da musliman ne bi smel tega trditi pred židom, saj mu s tem lahko povzroči bolečino ali ga razžali. To Prerokovo^sa učenje je bilo izjemno globoko in osnova za vzpostavitev miru med ljudmi različnih prepričanj in verovanj.

Vendar pa so danes v imenu svobode izražanja preroki in svete osebe redno zasmehovani in osmešeni, čeprav njihovim učenjem sledi na milijone ljudi, ki tega posmeha ne morejo prenašati. Če zares hrepenimo po svetovnem miru, moramo razmisliti o posledicah naših besed in dejanj. Moramo biti spoštljivi do prepričanj in vrednot drugih. To je način za rušitev ovir in zidov sovraštva ter zamer, ki so nastali v številnih delih sveta. Zagotovo je vzpostavitev miru najbolj ključna in nujna potreba v tem času. To bi morala biti naša glavna ambicija in cilj. Nihče ne more zanikati, da so sovražna in pokvarjena dejanja nekaterih muslimanov občutno pripomogla k marsikateremu sporu, ki smo mu danes priča.

Vendar bi moralo biti povsem jasno, da so v take krutosti vpleteni, ker so se zelo oddaljili od pravih učenj islama. Vendar tudi nekatere nemuslimanske svetovne sile podžigajo plamena spora z njihovimi nepravičnimi dejanji in politikami. Kakorkoli že, tisti, ki bere Koran in ocenjuje Prerokovo^sa življenje skozi leče pravice, namesto skozi leče predsodkov, bo hitro ugotovil, da je islam religija miru. Ugotovil bo, da je Prerok^sa hrepenel po miru z vsakim vlaknom svoje biti. Spoznal bo, da so Koranska učenja ljubezni za vso človeštvo.

Danes živimo v času naraščajoče nestabilnosti in negotovosti in tako mora vsaka oseba, v vsakem delu sveta, prevzeti individualno odgovornost za vzpostavitev miru. Spori na svetu se še naprej vnemajo in gorijo in naj ne bo nobenega dvoma, da je senca usodne vojne pred nami. Pred našimi očmi se hitro tvorijo zavezništva in bloki in globoko se bojim, da drvimo nasproti tretji svetovni vojni brez premora za premislek.

Pravzaprav ne bi bilo narobe reči, da so korenine te vojne že nastale. Če se želimo rešiti in, še bolj pomembno, če želimo rešiti naše otroke in prihodnje rodove pred grozotami vojne in njenimi pogubnimi posledicami, moramo izpolniti dolžnosti našega Stvarnika in dolžnosti do drugih. Za druge moramo skrbeti in se spoštovati, ne glede na razlike v družbenem razredu, veroizpovedi ali rasi.

In ceniti ter spoštovati moramo vero in nacionalna čustva drugih. Nobenega dvoma ni, da so današnje muslimanske vlade razočarale ljudi in jim neupravičeno odvzele njihove pravice, kar pa so izkoristile skrajne in teroristične skupine in s tem pridobile moč. Te skupine sedaj povzročajo razdejanje in uničenje, ne le v muslimanskem svetu, temveč so svoje mreže terorja razširile tudi na Zahod.

Strah pred islamom in muslimani se je zato zakoreninil in še naprej narašča. Znova bi rad poudaril, da grozljiva dejanja t. i. muslimanov ne predstavljajo učenj same vere, pač pa imajo lastne razpršene interese. V luči tega, kar sem povedal, bi zahodne voditelje in politike rad pozval ter od njih zahteval, da razumejo svoje odgovornosti in namesto, da zaradi lastnih političnih ali finančnih koristi vzdržujejo dobre odnose z muslimanskimi voditelji, uporabijo vsakršen vpliv, ki ga imajo, da nepristransko vodijo in pomagajo muslimanskim vladam pri ustvarjanju miru. Drugače bi bili enako odgovorni za rušitev svetovnega miru.

Te dni narašča zaskrbljenost in strah med ljudmi Evrope zaradi dejstva, da je na to celino v zadnjem letu vstopilo veliko beguncev. Treba je upoštevati, da je velika večina teh beguncev iskala zatočišče na Zahodu zaradi obupnih krutosti in opustošenja, ki so ga bili deležni v svojih državah. Vendar je res tudi, da nobena država in niti nobena celina nima zmožnosti, da bi absorbirala milijone beguncev, ki bežijo iz držav, razdejanih zaradi vojne. Zato je edina rešitev, da se oblikuje pristen okvir za mir v njihovih državah izvora in se poskuša narediti konec krutosti v njihovih domovinah.

Posledično bi rad še enkrat prosil vse goste, še posebej pa politike in druge prisotne vplivne osebe, da ne zapravijo nobene priložnosti pri prizadevanju za svetovni mir, kajti na alternative ne moremo niti pomisliti. Kot sem že rekel, tretja svetovna vojna se naglo bliža in če na svojih poteh ne bo ustavljena, bodo njene posledice zagotovo občutili še naslednji rodovi, kajti v današnjo svetovno vojno bo zelo verjetno vključeno tudi jedrsko orožje. Posledic take vojne si ne moremo niti zamisliti niti dojeti.

Naj da Alah ljudem sveta zdrav razum in modrost. Naj nas s Svojo neskončno milostjo in usmiljenjem vse zaščiti in človeštvu omogoči, da živi skupaj v miru in sožitju in naj ljudje ves čas izpolnjujejo svoje dolžnosti do drugih. Naj hitro izplavamo iz grenkih konfliktov današnjega dne naproti boljši in svetlejši prihodnosti, v kateri bodo vsi narodi in skupine sposobne živeti druga poleg druge in v kateri bo prevladal duh ljubezni, sočutja in človeškosti.

S temi besedami bi se vam rad še enkrat zahvalil, da ste se nam danes pridružili. Najlepša hvala.«