Mohamed – osvoboditelj žensk

Uvod

Ko govorimo o pravicah žensk, prevladuje prepričanje, da so bile zahodne države prve, ki so v drugi polovici 19. stoletja priznale ženskam določene pravice. V resnici pa so nauki Preroka Mohameda^sa dvignili duhovni in družbeni status žensk.

Pred razkritjem Korana in pred ustanovitvijo islama so ženske obravnavali kot drugo- ali tretjerazredne državljane, za sužnji in celo živalmi. Imele niso nobenih pravic do svojih življenj, teles, otrok in lastnine. V veliko drugih družbah ni bilo pravega temelja, ki bi narekoval družbeno in moralno vedenje. Posledično je bila obravnava žensk po svetu, vernih ali nevernih, gnusna.

Islamski nauki, predstavljeni s Koranom in plemenitim in popolnim Prerokovim^sa vzorom, so utrli pot novemu obdobju za ženske. Ta članek prikazuje, kako je bil utemeljitelj islama zares »Osvoboditelj žensk«.

PRAVNO ZASIDRANA SVOBODA

Razni vidiki življenja preroka Mohameda^sa so tako plemeniti, da predstavlja piscu izbira teme velik izziv, odločitev pa je skorajda nemogoča. Glede na potrebe današnjega časa želim predstaviti tisti del Prerokovega^sa življenja, ki govori o tem, kako je svet očistil oblike popolnega suženjstva, ki je bilo za človeštvo pravo prekletstvo. Govorim o suženjstvu žensk.

Pred prihodom Preroka^sa so bile ženske v vseh deželah v enakem položaju kot sužnji, obravnavane so bile kot lastnina. To pa je tudi na moške delovalo negativno, saj sinovi suženj niso nikoli doživeli svobode duha.

Brez dvoma je bila ženska, zaradi svoje lepote ali izjemnega značaja, v posameznih primerih sposobna nadvladati moškega, vendar tako pridobljene svobode ne moremo imenovati resnična svoboda, preprosto zato, ker ni šlo za njeno pravico. Do takšne svobode je prišlo le izjemoma, svoboda, ki je le izjemna, pa ne more voditi v kulturo resničnih prizadevanj.

Prerok^sa je prišel pred približno 1350 leti. Pred njim nista nobena religija ali država podelili ženskam toliko svoboščin, ki bi jih lahko pravno uveljavljale. Seveda je bila v državah, kjer ni bilo vladavine zakona, ženska prosta vsake odgovornosti. Vendar tudi takšna oblika svobode ni resnična svoboda. Lahko se opiše kvečjemu kot dovoljenje. Resnična svoboda izhaja iz stanja civilizacije in temelji na zakonu. Svoboda, ki jo pridobimo, kadar prekoračimo mejo zakona, ni prava svoboda, saj ne ustvarja nobene moči značaja.

LASTNIŠTVO ŽENSK V STARI ARABIJI

V Prerokovem^sa času in pred njim ženska ni imela lastninskih pravic; nosilec lastninskih pravic je bil njen mož. V očetovem premoženju ni imela deleža. Tudi premoženja svojega moža ni dedovala, čeprav je v nekaterih primerih imela pravico do upravljanja posesti, ko je mož še živel. Po poroki je bila za vedno določena kot moževa lastnina in se pod nobenim pogojem od njega ni mogla ločiti; po drugi strani pa se je mož lahko ločil od svoje žene. Ne glede na to, koliko je pretrpela, njej to ni bilo dano.

Če jo je mož zapustil, zanemarjal svoje dolžnosti do nje ali pobegnil, ni bilo zakona, ki bi jo zaščitil. Morala je sprejeti svojo usodo in služiti zase in za svoje otroke. Možu je bilo dovoljeno udariti svojo ženo, kadar je bil slabe volje, čemur se ni smela upreti. Če je mož umrl, je bila žena v nekaterih državah dodeljena moževim sorodnikom, ki so jo poročili, s komer so želeli; bodisi zaradi denarja bodisi zaradi drugih ugodnosti, ki so jih prejeli v zameno. V nekaterih krajih pa je bila zgolj lastnina svojega moža. Nekateri možje so svoje žene prodali ali zaigrali pri igrah na srečo ali stavah in na to gledali kot na svojo pravico. Ženske glede svojih otrok niso imele nobene pravice, ne glede na to, ali so bile poročene ali ne.

Tudi v gospodinjskih zadevah žena ni imela nikakršnih posebnih pravic. Celo v religiji ni imela nobenega statusa. Ni bila deležna duhovnih blagoslovov. Možje so tako zapravljali lastnino svojih žena, jih zanemarjali ali zapustili, ne da bi poskrbeli za sredstva za preživetje svojih žena. Žena iz svojega imetja ni mogla darovati miloščine niti pomagati svojim sorodnikom, razen s soglasjem svojega moža; mož, ki je bil pohlepen, pa ji soglasja za to ni dal.

Ženske niso imele pravice do dediščine svojih staršev, čeprav so starši s svojimi otroki ljubeče in globoko povezani. So pa imele hčere enako pravico do staršev kot sinovi. Vendar so starši, ki so v času svojega življenja pravično razdelili premoženje tudi med svoje hčere, v družinah povzročili veliko prepirov. Sinovi niso pomislili na to, da bodo po smrti svojih staršev vse podedovali (in zato ne bi smeli zameriti, da so sestre prejele občasna darila), videli so le to, da imajo sestre trenutno več od njih.

Podobno je bilo z moževim premoženjem, saj žena – čeprav je z možem imela popolno zvezo – do deleža ni imela pravice. Daljni sorodniki njenega moža so to pravico imeli, žena pa ne, čeprav je bila deležna moževega zaupanja, bila njegova življenjska sopotnica in je s svojim delom in trudom tudi prispevala k povečanju njegovega premoženja. Žena ni imela nikakršne pravice do deleža niti takrat, ko je v celoti upravljala premoženje. Čeprav je lahko trošila prihodek premoženja, ni smela ničesar zavreči ali prodati. Zaradi tega tudi ni mogla sodelovati pri dobrodelnih dejanjih, čeprav bi si želela.

ZAKONSKA ZVEZA V STARI ARABIJI

Kadar je mož ženo zatiral, se od njega ni mogla ločiti. V skupnostih, kjer je bila ločitev sploh možna, so bili pogoji zanjo takšni, da so ženske zaradi samospoštovanja raje izbrale smrt kot ločitev. Na primer, eden izmed pogojev za ločitev so bili dokazi o neprimernem vedenju enega od partnerjev ali moževo trpinčenje. Še huje je bilo v primerih, kadar je bilo ženski nemogoče živeti s svojim možem in ji je bilo namesto popolne ločitve dovoljeno živeti ločeno; takšno življenje pa je bila oblika pravega trpinčenja, saj je bila prisiljena živeti prazno, nesmiselno življenje.

V nekaterih primerih se je lahko mož kadarkoli ločil od žene, ona pa v nobenem primeru ni smela zahtevati ločitve. Če jo je mož zapustil ali je odšel iz države, ne da bi poskrbel zanjo, se je bila prisiljena sama prebijati skozi življenje, brez pravice do družbeno koristnega dela za skupnost ali državo. Zakonska zveza je bila zanjo namesto življenja, polnega sreče, življenje trpljenja. Njena dolžnost ni bila le skrbeti za svoje in moževe obveznosti, temveč tudi čakati na svojega moža. Moževa dolžnost, da zbere dovolj prihodkov za gospodinjstvo, je tako postala njena dolžnost, kakor je tudi skrb za otroke bila le njena dolžnost. Na eni strani je bila deležna psihičnih naporov, na drugi pa materialnih obveznosti. Skratka, vse to se je toleriralo v primeru tega ubogega, nezaščitenega bitja.

Ženske so bile lastnina svojih mož in lahko tudi tepene. Vdove so po smrti moža omožili z njihovimi sorodniki ali pa so jih prodali za denar. Pravzaprav so možje sami prodajali svoje žene. Indijski princi, kot je bil Pandawe, so zaigrali svoje žene pri igrah na srečo (imeli so jih več), plemiška princesa, kot je bila Dropadi, pa po zakonu ni imela pravice do ugovora.

V zvezi z izobraževanjem ali vzgojo otrok se mater ni spraševalo za nasvete in nad svojimi otroki niso imele nikakršnih pravic. Če sta se žena in mož ločila, so otroci pripadali očetu. Ženska ni mogla odločati o zadevah, povezanih s hišnim gospodarstvom. Kadarkoli je mož želel, je lahko ženi odrekel streho nad glavo, s čimer je bila obsojena na brezdomstvo.

LASTNINSKE IN DEDNE PRAVICE ŽENSK V ISLAMU

Ob Prerokovem^sa prihodu so bile vse te krivice z eno potezo izbrisane. Oznanil je, da mu je Bog zaupal nalogo, da zaščiti pravice žensk.

Razglasil je, da so v imenu Boga moški in ženske zaradi svoje človeškosti enakovredni, in kakor ima moški nekatere pravice nad žensko, ko živita skupaj, ima tudi ženska nekatere pravice nad moškim. Ženske so odslej lahko imele enake lastninske pravice kot moški. Mož ni imel več pravice do uporabe lastnine svoje žene, dokler mu ni ta tega po svoji volji dovolila. Njene lastnine se ni bilo dovoljeno polastiti s silo ali zlorabo njene fizične šibkosti. Karkoli je mož prostovoljno podaril svoji ženi, je postalo njena last in mož ji tega ni več mogel odvzeti. Premoženje svojih staršev je lahko dedovala enako kot njeni bratje. Ker je vso odgovornost za družino prevzel moški, ženska pa le odgovornost zase, ji je pripadala polovica vrednosti deleža moškega iz premoženja njenih pokojnih staršev.

Podobno je mati, enako kot oče, imela pravico do deleža premoženja pokojnega sina. Le zaradi drugačnih okoliščin in v nekaterih primerih, ki so izhajali iz obsega njene odgovornosti, je včasih imela enak, včasih pa manjši delež kot oče. Da ne bi bila obsojena na odvisnost od drugih, je v primeru moževe smrti dedovala delež njegovega premoženja tudi, če otrok nista imela.

PRAVICA DO LOČITVE V ISLAMU

Njen zakon je nedvomno sveta zveza; v njej zakonca do skrajnosti vzpostavita vzajemno intimnost, takšno zvezo pa je neprijetno razdreti. Ne smeta pa biti niti zaradi znatnega razhajanja v njuni naravi niti zaradi verskih, fizičnih, ekonomskih, družbenih ali mentalnih neujemanj prisiljena, da si zaradi obstoja zveze uničita življenje in namen svojega obstoja.

Ko se pojavijo takšna nesoglasja in ko se mož in žena strinjata, da ne moreta živeti skupaj, lahko (je bilo učeno) z vzajemno privolitvijo zvezo razveljavila. Če je imel takšno mnenje le mož, ne pa tudi žena, in če se drug drugemu nista privadila, je njuno zadevo prevzel dvočlanski odbor, pri čemer je eden od članov zastopal ženo, drugi pa moža. Če je odbor sklenil, da se mož in žena še morata potruditi živeti skupaj, sta poskusila premostiti svoje razlike, kakor jima je to priporočil odbor. Če se tudi po tem nista sporazumela, se je mož lahko ločil od žene, vendar v tem primeru ni imel pravice do vračila česarkoli, kar ji je (pred ločitvijo) podaril, vključno s polno vrednostjo mahra (plačila za nevesto).

Kadar je ločitev želela žena, ne pa mož, je zanjo zaprosila pri sodniku (kaziju). Če je sodnik ugotovil, da v njeni prošnji ni nepoštenega motiva, je ločitev uredil. Če mož ni več opravljal svojih zakonskih obveznosti, če je z njo nehal govoriti ali je želel spati ločeno, tega ni mogel početi v nedogled. Če v štirih mesecih s takšnim ravnanjem ni prenehal, se je moral spremeniti ali pa se od nje ločiti.

PREŽIVNINSKA OBVEZNOST DO ŽENSK V ISLAMU

Zakonska zveza je bila nična, če je mož nehal plačevati za ženo ali jo zapustil in nehal skrbeti zanjo. Muslimanski pravniki so določili čas treh let od dneva zapustitve. Žena se je po tem času lahko znova poročila.

Mož je bil vedno odgovoren za vzdrževanje svoje žene in njunih otrok. Lahko je primerno disciplinsko ukrepal, toda če je ukrep prerasel v kaznovanje, je moral imeti pričo, da je njeno krivdo dokazal in jo utemeljil z dokazi. Kazen ni smela pustiti trajnih posledic.

Mož ni lastnik svoje žene. Ne sme je prodati ali jo prisiliti v garanje v gospodinjstvu. Žena z njim deli udobje gospodinjstva. Način, kako z njo ravna, mora biti enakopraven njegovemu položaju. Za napačno velja ravnanje, ki je izpod moževega položaja.

Po moževi smrti njegovi sorodniki nad njo nimajo nobenih pravic. Ženska je svobodna in ima ob ugodni priložnosti pravico do ponovne poroke. Nihče ji tega ne more preprečiti. Vdovi se ne more prisilno določiti, kje bo živela. Približno štiri mesece in deset dni lahko živi v moževi hiši, da se pravne zadeve, ki so povezane z njo in moževimi sorodniki, uredijo.

Vendar sme leto dni po smrti moža vdova ostati v njegovi hiši, skupaj z vsem, kar ji pripada, oziroma tako dolgo, dokler si z dediščino ne uspe urediti svojega novega doma.

Če se mož z ženo ne razume, mora oditi od doma on, in ne zahtevati od žene, da odide, saj je gospodinjstvo ženina lastnina.

VZGOJA OTROK

Ženska ima v islamu svojo vlogo tudi pri vzgoji otrok. Treba jo je vprašati za nasvet. Kar se tiče otrok, se materinih interesov ne sme ignorirati. Njeni pogledi na vzgojo in varstvo otrok so enako pomembni kakor moževi. Kadar mož in žena ne moreta več živeti skupaj, se vzgoja otrok prepusti materi. Ko otroci odrastejo, se lahko zaradi izobraževanja vrnejo k očetu. Dokler živijo otroci pri svoji materi, mora za njihovo preživetje skrbeti oče. Oče mora materi tudi plačati za delo, ki ga je opravila za otroke.

Skratka, ženska je imela status neodvisne osebe. Prejme lahko tudi vse duhovne nagrade v posmrtnem življenju. Že v tem življenju je lahko udeležena pri civilni upravi. Na teh področjih se mora mnenje žensk upoštevati enako kot mnenje moških.

MOHAMED^SA – OSVOBODITELJ ŽENSK

To so nauki, ki jih je širil Prerok^sa v času, ko je bilo to povsem v nasprotju z navadami po svetu. S temi zakoni je ženske osvobodil suženjstva, ki so ga trpele že tisoče let in v katerega so bile prisiljene v vseh deželah in religijah. En sam mož je pretrgal vse verige tlačanstva! Ko je omogočil svobodo materam, je suženjstva rešil tudi otroke in poskrbel za vzpon in razvoj visokih ambicij ter odločnosti!

Vendar svet teh učenj ni cenil. Kar je bil blagoslov, so označili za tiranijo. Ločitev in razhod sta bila sporna, dedovanje naj bi uničevalo družine, neodvisnost ženske naj bi uničevalo družinsko življenje. 1300 let je bilo to v zaslepljenosti zasmehovano, čeprav je mož, ki je te zmote videl, človeštvu te nauke prinesel za njegovo dobro. Ljudje so njegova učenja še naprej obsojali, kot da bi ti nasprotovali človeški naravi.

SPREMEMBE PRAVIC ŽENSK

Vendar je prišel čas, ko se je razodela odličnost Božje besede (posredovana po Preroku^sa). Države, ki so se imele za nosilke civilizacije, so začele slediti Prerokovim^sa odredbam. Vsaka od njih je spremenila svoje zakone glede na zapovedi, ki jih je pridigal Prerok.^sa

Angleški zakon, ki je zahteval, da sta neprimerno vedenje in pretepanje osnovna pogoja za ločitev, se je spremenil leta 1923. Že samo neprimerno vedenje je bilo sprejeto kot dovolj dober razlog za ločitev.

Nova Zelandija je leta 1912 določila, da se zakonsko zvezo žene, ki je bila sedem let blazna, razveljavi. Leta 1925 pa je bilo določeno, da sta se zakonca lahko razvezala, če katerikoli od njiju v zakonu ni izpolnjeval svojih obveznosti. Razvezala sta se lahko tudi, če tri leta nista skrbela drug za drugega. Šlo je za posnemanje pravil muslimanskih pravnikov, vendar je do tega prišlo šele 1300 let po napadu na islam!

V avstralski zvezni državi Queensland je bilo pet let blaznosti v zakonu dovoljšen razlog za ločitev. Na Tasmaniji je bil leta 1919 sprejet zakon, po katerem so bili neprimerno vedenje, štiriletna zapustitev zveze, pijančevanje, triletna brezbrižnost, ujetništvo, pretepanje ali blaznost zadostni pogoji za ločitev. V avstralski zvezni državi Viktoriji je bil leta 1923 sprejet zakon, po katerem je bila ločitev možna, če mož tri leta ni skrbel za svojo ženo, se je neprimerno vedel, ni plačeval preživnine ali pa je z njo slabo ravnal. Razveza je bila omogočena tudi v primeru ujetništva, pretepanja, neprimernega vedenja, ženine blaznosti, nedostojnega obnašanja in nenehnih prepirov.

V Zahodni Avstraliji je, poleg zgoraj navedenih zakonov, bila poroka z nosečo žensko nična (enako stališče ima islam).

Na Kubi je bilo leta 1918 določeno, da so prisiljevanje k neprimernemu vedenju, pretepanje, grdo govorjenje, obsodba sodišča, pijančevanje, zasvojenost z igrami na srečo, zanemarjanje obveznosti, izmikanje plačevanju preživnine, nalezljive bolezni ali obojestranski sporazum dovolj dobri razlogi za razhod ali ločitev.

V Italiji je bilo leta 1919 sprejeto, da ima ženska pravico do svojega premoženja. Lahko ga uporablja za dobrodelne namene ali ga proda, kakor želi. (V Evropi do takrat ženska ni mogla biti lastnica svojega premoženja.)

Tudi v Mehiki so bili zgoraj opisani razlogi sprejeti kot dovolj dobri za ločitev. Priznana je bila tudi sporazumna ločitev. Zakon o tem je bil sprejet leta 1917.

Zakon, po katerem je bila razveza dovoljena, so sprejeli na Portugalskem leta 1915, Norveškem 1909, Švedskem 1920 in v Švici 1912. Na Švedskem je bil oče po razvezi dolžan plačevati preživnino za vsakega od svojih otrok vsaj do njihovega osemnajstega leta.

Čeprav v Združenih državah Amerike še vedno velja zakon o pravici očeta do svojih otrok, so sodniki v praksi začeli upoštevati matere in oče je bil prisiljen plačevati preživnino (za otroke, ki živijo pri materi). V njihovem zakonu je seveda veliko pomanjkljivosti. Vendar, čeprav so moški uživali veliko pravic, so zdaj ženske imele pravico do odločanja o svojem premoženju. Hkrati je bilo v veliko državah določeno, da mora, če mož postane dosmrtni invalid, zanj skrbeti njegova žena.

Ženskam je zdaj omogočena tudi volilna pravica in dobile so svoj glas v državnih zadevah. Vendar se je vse to uveljavilo šele tisoč tristo let po širjenju Prerokovih^sa naukov. Ogromno pa je še tega, kar se bo moralo postoriti. V veliko državah žene še vedno nimajo pravice do dedovanja premoženja svojih staršev ali moža. Islam svetu še naprej daje smernice, čeprav jih ta še ni sprejel. Vendar bo čas, ko bo svet sprejel smernice, ki jih je Prerok^sa določil glede osvoboditve žensk, kmalu prišel, enako kakor je svet njegove smernice sprejel že marsikje drugje. Tako bodo te v celoti obrodile svoje sadove.