Islamska dilema

Ozadje dogodka: 

Nagovor Hazretija Mirze Masroorja Ahmada,^at vodje svetovne Muslimanske skupnosti Ahmadija ob 2. dnevu džalse salane [vsakoletne konvencije] v Nemčiji, 6. junij 2015.

 

Osrednji nagovor vodje muslimanske skupnosti Ahmadija

 Islamska dilema – Se moramo bati vere miru?

Po recitaciji Tašahhud, Ta’avvuz in Bismillah [tradicionalna arabska recitacija], je V. kalif Mesije, naslednik Obljubljenega Mesije, Hazreti Mirza Masroor Ahmad^at rekel:

Assalaam-u-Alaikum Va Rahmatullahi Va Barakatuhu – mir in Božji blagoslov vsem prisotnim.

Najprej se želim zahvaliti našim neahmadijskim gostom, ki so se udeležili džalse salane, čeprav niso člani naše skupnosti.

V današnjem govoru bom na kratko opisal utemeljitelja islama, preroka Mohameda^sa in njegova prizadevanja, da bi na svetu vzpostavil mir.

Morda vas slednje preseneča ali čudi glede na dejstvo, da danes t. i. muslimani, ki uničujejo mir, upravičujejo svoja skrajna dejanja s Koranom in prerokom Mohamedom.^sa Medtem ko ustvarjajo teror in najbolj barbarsko nasilje, hkrati razglašajo, da delujejo po pravih islamskih naukih.

Še bolj boste presenečeni, ko vam bom povedal, da so t. i. muslimani, ki povzročajo nemire in ekstremizem, sredstvo, s katerim utrjujem svojo vero, prav tako pa se s tem utrjuje vera vsakega ahmadijskega muslimana. Morda vas bo to zmedlo in se boste spraševali, kako se lahko vera ahmadijskih muslimanov utrjuje, ko vidijo ekstremistična dejanja nekaterih drugih muslimanov. Morda boste celo mislili ali se bali, da so ahmadijski muslimani podobni tistim muslimanom, ki podpirajo ekstremizem. To je popolnoma napačno prepričanje.

Najprej naj pojasnim, da si ahmadijski muslimani iskreno prizadevamo širiti po svetu mir in se trudimo, da našim besedam sledijo dejanja. Enaki smo tako navzven kot navznoter in živimo glede na globoko prepričanje, da so islamski nauki pravi. Prav tako želim pojasniti, da ahmadijski muslimani ne predstavljajo ničesar novega, kadar širijo nauke miru, varnosti in ljubezni, ampak le prave islamske nauke.

Islam je z vseh vidikov vera miru, sožitja, strpnosti in sočutja. Zaradi islamskih naukov ahmadijski muslimani izkazujejo ljubezen vsem, pa naj so muslimani ali ne. In zaradi islama si želimo pravega miru na svetu in se to na različne načine trudimo doseči.

S svojo uvodno izjavo vas ne želim po nepotrebnem zmesti ali vzbuditi začudenja z navideznim protislovjem, ko ahmadijski muslimani po eni strani obsojamo skrajna dejanja drugih muslimanov, po drugi strani pa so ta dejanja sredstvo krepitve naše vere v islam.

Da bi pojasnil, moram previti čas 1400 let nazaj, v čas ustanovitelja islama, preroka Mohameda.^sa Takrat je napovedal prihodnost. Rekel je, da bo za muslimane napočil čas duhovne teme in bo njihova vera pokvarjena. Ko se bo to zgodilo, bodo dejanja muslimanov v popolnem nasprotju s prvotnimi islamskimi nauki. Posvaril je, da bodo t. i. muslimanski duhovniki in voditelji napačno razlagali islamske nauke in bo njihova miselnost širila nemire in krivice.

V svarilu, v katerem je Prerok^sa opisal obupno stanje muslimanov, je napovedal tudi dobro novico: Vsemogočni Alah bo v času nemirov in nesložnosti poslal nekoga, ki bo oživil islam in širil njegove prave nauke. Poslal bo obljubljenega mesijo in imama mahdija [vódenega], ki bo po svetu udejanjal prvotne miroljubne islamske nauke. Človeštvo bo razsvetlil s pravo duhovno lučjo islama.

Danes vidimo, da sta se, z Alahovo milostjo, uresničili obe veličastni prerokbi. Na eni strani je pokvarjen islam s svojim potvorjenim naukom, na drugi strani pa je Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi, ki ga je poslal Vsemogočni Bog v osebi ustanovitelja skupnosti ahmadijskih muslimanov, Hazretija Mirze Ghulama Ahmada.^as V svojem življenju je osvetljeval pravi islam in svetu približal njegove mogočne nauke. Dokazal je, da je Prerok^sa največji zagovornik miru v zgodovini človeštva.

Uresničenje te veličastne prerokbe je torej razlog, da se vera ahmadijskih muslimanov, ob strašnih dejanjih t. i. muslimanov, krepi.

Po tem uvodu vam želim na kratko predstaviti prave Prerokove^sa nauke, s katerimi je prikazal svoja edinstvena prizadevanja za dolgoročni svetovni mir. Prerok^sa nas je naučil sprejeti eno od temeljnih in najpomembnejših dejstev, namreč, da se načini razmišljanja in prioritete posameznikov razlikujejo. Čeprav si večina ljudi želi miru, obstaja tudi veliko takih, ki dajejo prednost izključno lastnemu miru in varnosti. Na blaginjo drugih se ozirajo malo ali pa sploh ne.

Študij človeške psihologije razkriva, da vsak posameznik želi živeti v miru in zadovoljstvu, svojim nasprotnikom pa večina ne želi enako srečnega in zadovoljnega življenja. Res pa je tudi, da ljudje mir vrednotijo različno. Na primer, nekaterim je pomemben izključno lastni duševni mir in notranje zadovoljstvo. Drugi dajejo prednost miru v družini ali pa se jim zdi izredno pomemben mir med sosedi. Nekateri želijo ohraniti mir znotraj mesta, drugi si želijo mir za svoj narod. Veliko ljudi se ob tem omeji zgolj na lastne interese in tistim, ki živijo v drugih mestih ali državah, pozornosti ne namenjajo. Nimajo sočutja in ne čutijo ljubezni do ljudi, ki živijo v drugih delih sveta in so podvrženi trpljenju, se soočajo s preizkušnjami in grenkobo.

Včasih so tako ravnodušnost in pomanjkanje sočutja opravičevali s tem, da družbe in države niso bile tako povezane, kot so danes. Možnosti za komunikacijo so bile tako omejene, da je trajalo celo večnost, preden je novica o stanju v eni državi ali območju prispela do druge. Takrat pa novica pogosto ni bila več aktualna, saj se je stanje v tem času že spremenilo. Zato je bilo težko neposredno občutiti bolečino drugih, prav tako je bila pomoč ljudem v oddaljenih področjih zelo otežena.

Današnji svet je zelo drugačen in je postal globalna vas. Čeprav se je svet združil in so daljave ter komunikacijske ovire izginile, še naprej zanikamo, da smo vsi med seboj povezani. Na primer, veliko ljudi verjame, da stanje na Bližnjem vzhodu ali v Afriki ne vpliva na ljudi v Evropi ali Severni Ameriki. Podobno veliko ljudi v Avstraliji ali na Daljnem vzhodu še naprej misli, da nemiri v drugih delih sveta, kot na primer spor med Ukrajino in Rusijo, ne bodo imeli vpliva na njihovo državo in življenje. Na splošno prevladuje prepričanje, da so naraščajoči nered in nemiri, ki jih danes vidimo, regionalno omejeni in se njihovi učinki ne bodo širili.

V zvezi s tem, kar sem povedal, obstajata zelo pereča zadeva, ki povzroča spremembo v odnosih in razumevanju. To je priseljevanje in integracija. V različnih državah med mladimi priseljenci opazimo naraščajoče nezadovoljstvo in nemire. Nezadovoljstvo je naraslo do te mere, da se mladi priseljenci radikalizirajo in priključujejo skrajnim skupinam. To povzroča resničen strah, ko razvite države spoznavajo, da so med njihovo mladino nekateri, ki so bili pod velikim negativnim vplivom, kar predstavlja za državo veliko nevarnost.

Na to so se vlade in zakonodajni organi v razvitem svetu odzvali z zakonodajo, s katero bodo omejevali življenja ljudem azijskega porekla v upanju, da bodo ti ukrepi zagotovili varnost in zaščito lokalnega prebivalstva. To niso pravi ukrepi in rešitev za tako resne težave. Zato vam želim povedati, da nam je rešitev za to dal Prerok.^sa

S svojimi razsvetljenimi nauki nam je predal zlati ključ za mir. Pojasnil je, da svetovni mir ne more biti dosežen zgolj s posvetnim pristopom ali osredotočanjem na materialne potrebe. Poučil nas je, da obstaja samo eno sredstvo, s katerim se lahko ljudje, muslimani ali ne, rešijo nemirov in zaščitijo pred ognjenimi zublji sovraštva in obupa. Povedal je, da mora človeštvo za vzpostavitev pravega miru priznati svojega Stvarnika in se mu pokoriti. Prerok^sa nas je posvaril, da bo napočil čas, ko bodo sami muslimani pozabili prave nauke svoje vere in ne bodo priznavali Boga, njihova vera pa bo vera praznih besed. Podobno tudi ljudje drugih veroizpovedi ne bodo priznali Boga, neverni pa ne bodo mogli niti priznati, da Bog obstoja. Prerok^sa je imel v mislih tistega boga, ki je Stvarnik vesolja. To je Bog, ki ima veliko lastnosti, med njimi je tudi salaam, izvir miru.

V 24. verzu 59. poglavja Korana Alah naroči Preroku,^sa naj svetu pove, da se preda Bogu, ki je Vladar, Svetost in Izvir miru. Salaam pomeni Njega, ki prinaša svetu mir in je luč, iz katere sveti mir. Kot pristen izvir miru Bog želi mir in sožitje vsemu človeštvu. Tako kot starši ne marajo, kadar se otroci prepirajo in povzročajo nemir v domu, Vsemogočni Alah ne mara nemirov in sporov v Njegovem stvarstvu. Tako kot starši bolj ljubijo dobrodušne in mirne otroke, so državni zakoni bolj naklonjeni miroljubnim ljudem.

Po naši veri Vsemogočni Alah ljubi tiste, ki obvladujejo svoja čustva in so miroljubni. Če razmislimo o tem, postane očitno, da so t. i. muslimani, ki sledijo skrajnim ideologijam, v popolni zmoti, ko trdijo, da Vsemogočni Alah želi, da muslimani izvajajo džihad meča ali prelivajo kri.

Vojne v Prerokovem^sa času moramo umestiti v pravi kontekst. Brez dvoma so v prvih letih islama Preroka^sa in njegove privržence neusmiljeni nasprotniki brutalno preganjali. Po letih odpora je Vsemogočni Alaha Preroku^sa dal dovoljenje, da lahko napade nemuslimanske napadalce. Dovoljenje so dobili s 40. verzom 22. poglavja Korana, kjer je Alah rekel, da bo dovoljenje dal, saj je bila vojna muslimanom vsiljena, zato jim ni preostalo drugega, kot da so se odzvali in se branili.

Zakaj je bil odgovor nujen, je Alah pojasnil v naslednjem, 41 verzu. V njem Alah pove, da so kruti napadalci muslimane pregnali z domov in če jim ne bi dovolil, da ustavijo silo in preganjanje, nihče več ne bi mogel živeti v miru. Če se muslimani ne bi branili niti verniki niti kdorkoli drug ne bi mogel varno živeti.

V istem verzu Alah pove, da če se muslimani ne bi branili, nobena cerkev, sinagoga, tempelj ali mošeja ne bi bili varni, čeprav so to kraji čaščenja, v katerih se ljudje zbirajo, da bi častili Božje ime, širili mir in odstranili vse oblike zla iz njihovih misli in srca. Alah je zato dovolil ustaviti zatiralsko roko tistih, ki so začeli z vojno, saj bi bili v nasprotnem primeru vsi kraji čaščenja in tudi sam svetovni mir povsem uničeni. Alah je tako dovolil Preroku^sa bojevati obrambno vojno le zato, da bi se končale krivice in grozodejstva. Dovoljenje jim je bilo dano, da bi ustavili tiste, ki so hoteli ljudem odvzeti temeljne pravice in svoboščine. Dovoljenje jim je bilo dano, da bi ustavili tiste, ki so želeli uničiti temelje verske svobode. Dovoljenje jim je bilo dano, da bi poleg islama zaščitili tudi vse druge religije in oblike verovanja. Omenjen verz nas uči, da so mošeje in kraji čaščenja v drugih religijah postavljeni kot svetilniki miru in za širjenje ljubezni ter usmiljenja, ne pa da bi kadarkoli podpirali ekstremizem ali kakršnokoli sovraštvo.

V 62. verzu 8. poglavja Korana Vsemogočni Alah Preroku^sa razkrije zares čudovit nauk, ki muslimane uči, kako vzpostaviti mir in varnost tudi med vojnim stanjem in spori. V tem verzu Alah pravi, da moraš brez oklevanja sprejeti roko miru ali sprave, če ti jo sovražnik ponudi, in nato svoje zaupanje predati Alahu. Zato je bilo muslimanom rečeno, naj zaupajo Alahu, kot pa da bi sklepali, da jih bo sovražnik prevaral ali ne bo iskren v želji po spravi. Alah je muslimane učil, naj gradijo mostove do drugih, kjerkoli je za to možnost in vzpostavijo mir, tudi s tistimi, ki ne verujejo v Boga, in tistimi, ki v srcu gojijo sovraštvo proti islamu. Alah je muslimanom odločno naročil, naj z obema rokama zagrabijo vsako priložnost za reševanje miru, da bi na svetu bilo sožitje.

Prerok^sa je prenesel Božjo zapoved iz 35. verza 41. poglavja Korana, v katerem Vsemogočni Alah pove, da se je zaradi miru na zlo treba vedno odzvati z dobroto in pobožnostjo. Modrost v tem je: Če se na sovraštvo odzoveš z ljubeznijo, obstaja možnost, da se iz globokega sovraštva in odtujenosti razvijeta iskreno prijateljstvo in enotnost. Kako čudovit nauk!

Obstaja nešteto primerov, ki dokazujejo, kako je Prerok^sa prinašal nauke miru, sprave, varnosti in ljubezni. Omenil sem jih le nekaj. Dokazujejo, da je islamski Bog, to je Vsemogočni Alah, tisti, ki za Svoje stvarstvo želi mir, sočutje in ljubezen.

Vsi, ki verjamejo, da islamski nauki širijo ekstremizem in sovraštvo, bi v svojih mislih in srcih enkrat za vselej morali opustiti takšne strahove in zmotna prepričanja. Nesmiselno prelivanje krvi in nasilje, ki ga vidimo danes, nista del islamskih naukov. Gre za rezultat dejanj t. i. muslimanov, ki so polni sebičnosti in sovraštva in ki so očrnili predstavo o islamu, da bi zadostili svojim interesom.

V skladu z obljubo Vsemogočnega Boga je le muslimanska skupnost Ahmadija tista, ki svet razsvetljuje s pravimi islamskimi nauki. To je razlog, zakaj se ji vsako leto pridruži sto tisoče miroljubnih ljudi, muslimanov in nemuslimanov. Ahmadijski muslimani postanejo zgolj zaradi želje po Alahovi ljubezni in zaradi želje po pravem miru in zadovoljstvu. Niso kot nezadovoljneži, ki ne zmorejo nadzorovati svojih dejanj in čustev in se zato priključujejo skrajnim skupinam, ki nepravično blatijo čisto ime islama.

Čeprav se islam v današnjih časih še naprej napačno predstavlja, ahmadijski muslimani ne izgubljamo upanja in poguma. Trdno verjamemo v svoj uspeh. Tako bo nekega dne resnica islama postala svetu jasna in bodo ljudje vseh narodnosti razumeli njegove čudovite nauke.

S temi besedami bi želel končati. Rad bi se vam še enkrat zahvalil, da ste si vzeli čas in se nam danes pridružili ter prisluhnili mojim besedam.

Naj vas Alah vse blagoslovi.